Flâneur and video in the city

On Thursday 26th of October 2017 there was a premiere of the films and exhibition opening “Flâneur in the city” in Skladovnica JSKD Ljubljana. Text (in Slovenian) and photos below or follow this link: http://www.scca-ljubljana.si/flaneur-in-video-v-mestu/ 

Flâneur in video v mestu

V četrtek, 26. oktobra, vas vabimo na Beethovnovo ulico 5, kjer bomo v preddverju postavili instalacijo Postopanje ali bravo, bravo Maje Burja in Staša Vrenka, v dvorani Skladovnica (JSKD) pa predvajali video dela, ki so nastala v okviru delavnice umetniškega videa pod mentorskim vodstvom Valérie Wolf Gang in Tonija Poljanca.

Na delavnici, ki je potekala na SCCA tri vikende v oktobru, so se udeleženci seznanili z umetniškim videom, razvili svojo idejo, izdelali scenarij, posneli video material in ga zmontirali. Nastala sta tudi dva videa, ki kombinirata posneti video material z izseki iz video del, ki jih hrani arhiv Postaja DIVA. Na delavnici so sodelovali Paula Uzicanin, Regina Jakšič, Alja Cestnik, Andreja Bruss, Lea Ogrin, Mateja Uranjek, Luka Orel, Jure Dolinar in Bojana Tomc.


Maja Burja in Staš Vrenko: Postopanje ali bravo, bravo 
Instalacija, 2017

Kako med popoldanskim postopanjem po mestu prepoznati umetniško delo? Kaj je na sami konkretnosti začasnih razstavnih prizorišč, da v nas zbudijo sum, da se pod njihovim površjem skriva nekaj, kar jih razločuje od vsakdanjosti drugih javnih prostorov in materialnosti naravnih okolij. Kaj v tem oziru pomeni ukvarjanje s specifikami prostora? Tovrstni projekti se po navadi ukvarjajo z identiteto prostora, kateri se umetniško delo prilagaja ali pa želi, ravno nasprotno, vanjo intervenirati – torej vnesti nestabilnost v ustaljena razmerja. Pozornost je na topografskih značilnostih, ki v urbanem okolju, polnem potencialnih znakov, povzročijo, da najdene konfiguracije izstopijo na ozadju vsakdanjega in v prostoru nastopajo kot neka razlikovalna dejavnost.

Kaj se zgodi, ko za nekoga postanejo stvari prepolne pomena, ko nekdo prepoznava preveč znakov? Ob vsakdanjih stvareh, kot so recimo smeti, sledi igre ali gradbenih del, lahko postane nejasno, kako naj bi ob določenem najdenem objektu bili zadržani. Kateri predmeti želijo biti najdeni in kaj nas v določenem trenutku sploh lahko nagovori na tak način?

Interventno je v takšni situaciji na strani tistega, ki med neobremenjenim zaznavanjem zunanjosti nekaj prepozna kot pomenljiv moment, motnjo, disruptivno. Takrat, ko »v nekem vtisu občutimo užitek ali krasoto nekega znaka, ne znamo reči drugega kot “hej, hej, hej”, ali, kar pa je isto, “bravo, bravo”: to vse so izrazi, ki izražajo naš poklon predmetu.«*

Umetnika z najdenimi situacijami delujeta nadvse spoštljivo, saj pravzaprav obstaja možnost, da je katerikoli mestni kotiček prešit z umetnostjo in njenimi kodi, zaradi česar se najdenih predmetov seveda ne dotikata. Podobno kot subjekti kulturnega turizma, odnos z objekti dosledno vzpostavljata na ravni opazovanja in prilaščanja preko snemanja. Kot flâneurja s performativno gesto najdene situacije uokvirjata v dogodek, ki konfigurira mesto v sled in producira specifično razdaljo, ki morda naleti na ponovno prepoznavo.

* Gilles Deleuze, Proust in znaki, Ljubljana 2012, str. 35.